Krn mimo jezera v Lužnici

Pot začnemo desno od Planine kuhinja in gremo proti planini Leskovca. Naslednja zanimiva točka je Rdeči rob, kateri je  sestavljen iz starejših kamnin in je dobil ime po rdečkasti barvi zaradi sestave iz krednega in lapornega apnenca. Poznan je tudi v naši NOB zgodovini. Poleti 1943 so se spopadli Italijani z Gradnikovo brigado, leta 1944 pa se je podoben boj ponovil z Gregočičevo brigado, ki je najbrž tudi največji boj v golem skalovju na taki nadmorski višini.

Nadaljujemo proti Jezeru v Lužnici (1801m), katero je veliko približno 50x70m globoko pa do nekje 10m, odvisno od količine padavin. V starih časih so ga pastirji iz soške strani imenovali Malo jezero, Krnsko jezero pa je veljalo za Veliko jezero.

Na tej povezavi (.pdf), Potapljaški Atlas Slovenije, članek je uredil Matjaž Vidmar, pa si lahko ljubitelji podvodnega sveta ogledate še dodatne podatke in tudi slike, kaj se nahaja v samem jezeru. Tudi rakci živijo tam gor.

Od tu naprej nadaljujemo proti sedlu Prag (2068m). Od tukaj je v pleistocenu (pred 2.5miljona do 10.000let) proti jezeru v Lužnici, ril ledenik, kateri je ustvaril kotanijo, kjer je danes jezero.

Pot nas potem vodi proti Batagonici (2164m), katera je znana tudi po tem, da je bila do prve svetovne vojne višja od Krna.

Spustimo se do sedla krnska škrbina (2058m), nakar sledi še zadnji vzpon proti Krnu (2244m). Od tu se nam odpirajo pogledi od Jadranskega morja do Triglava. Tik pod nami je lepo vidna planina na Polju in spodaj Krnsko jezero katero je največje visokogorsko jezero v Sloveniji.

Tik pod Krnom pa se nahaja Gomiščkovo zavetišče katero je bilo svečano predano svojemu namenu 15.9.1951. Poimenovali so ga po Solkancu Ervin Marij Gomišček, kateri se je smrtno ponesrečil, ko je odšel zavarovat gradnjo bodočega zavetišča pred prihajajočo zimo leta 1950. Še pred tem je na Krnu stala koča, katero je leta 1901 odprla Soška podružnica SPD, in so jo poimenovali po odvetniku Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri graditvi. Kočo je čez štiri leta 1905 porušil sneg. Načrtovali so tudi novo kočo a jih je prehitela prva svetovna vojna. Današnjo Gomiščkovo zavetišče, pa so postavili na temeljih ruševin spomenika katerega so postavili Italijani.

Po ogledu porušenega spomenika z bunkerjem bivše italijanske vojske, so ugotovili, da bi ga lahko spremenili v planinsko zavetišče. PZS Slovenije je podprla zamisel PD Nova Gorica in so že takoj leta 1950 pričeli z obnovitvenimi deli. Dela so bila zahtevna in obsežna vendar jim je s pomočjo primorskih gospodarskih organizacij, alpinističnega odseka in drugih članov uspelo prenesti potrebni gradbeni material in zavetišče dokončat. V prihodnjih letih so zavetišče zaradi hudih zim in škodljivih učinkov strel na objekt večkrat obnovili.

Viri: Visokogorska jezera v Sloveniji – Ivan Gams, SPZ, Vodnik po planinskih kočah, wikipedija, 35 let PD Nova gorica.